Modernistični biser arhitekta Borisa Magaša, ki danes v ruševinah zgolj kaže moč vizije ter razumevanje sodobne arhitekture, ki je bila nekoč močno prisotna v socialistični Jugoslaviji.
Snovalci in arhitekti tega slovitega objekta so moja prva misel, ko se sprehajam po zapuščenem letovišču Haludovo. Ne morem se znebiti občutka, da so med snovanjem vsebin in projektiranjem neznansko uživali. Lahko bi verjel, da so se celo zabavali. Lastna plaža z domiselno umeščenimi separeji, številne osvetljene in z izbranim zelenjem poraščene poti okoli osrednje stavbe, prostor za mini golf, bazeni, beach bar, kegljišče, igralnica, restavracije, so kazali na inovativno in sodobno razmišljanje, delano po meri ekskluzivnega gosta ter popolnega razumevanja njegovih potreb. Med blodenjem po ostankih hotela, ki ga sedaj kazita uničeno in razpadlo pohištvo, s smetmi napolnjeni bazeni, uničen dekor, odtrgani stropni lestenci in množica primitivnih grafitov, za hip zaslišim žvenket kozarcev, vesele in razuzdane goste, ki se bohotijo ob ruletah ter Penthousovih lepoticah in se z mislimi preselim v čas vrhunca dogajanja, v ambient, ki je simboliziral razkošje jadranske obale tistega časa. Za trenutek me prevzame tiha želja, da bi se ta čas vrnil in bi ta veličastni prostor ponovno zažarel v vsem svojem sijaju, a se v naslednjem trenutku zaletim v visokoraslo tujerodko, ki je pognala sredi nekoč impozantnega vhodnega hola in danes služi naključnim turistom kot paravan za opravljanje velike potrebe, kar v hipu pokoplje mojo romantično vizijo.
In z zavedanjem, kako je hotel izgledal nekoč in kakšna je realnost danes, ki sem ji priča med sprehodom po s črepinjami prekritih tleh in popolno devastacijo vsega, kar je ta objekt predstavljal, začnem vse skupaj primerjati s potopljeno luksuzno čezoceanko Titanik.
Usodi hotela Haludovo in križarke Titanik, ki je svojih pet minut slave končala že na svoji prvi plovbi, se mi na nek način zdita podobni. Ekskluzivnost, tehnologija, najsodobnejši dizajn in dovršenost ponudbe, namenjene zabavi petičnih gostov, sta danes ostala le še mračen spomin, od katerih je eden končal 3.800 metrov globoko na dnu oceana, drugi pa žal razpada na očeh začudenih turistov na obrobju gosto poseljene turistične Malinske na otoku Krk. Zdi se, kot da je v obeh primerih prevelika ambicija in želja premagala realnost.
Marko Miladinović
Rojstvo luksuznega raja
Hotel Haludovo, ki ponuja očarljivo, a žalostno usodo je svoja vrata odprl leta 1972, v času vrhunca turističnega razcveta Jugoslavije. Resort je bila zamisel arhitekta Borisa Magaša, znanega po svojih modernističnih stvaritvah, in je zaživel s pomočjo finančnega vložka Boba Guccioneja, izdajatelja revije Penthouse. Guccione je v ustvarjanje enega najbolj razkošnih resortov tistega časa vložil za tiste čase neverjetnih 45 milijonov dolarjev.
Penthouse Adriatic Club Casino
Glavna atrakcija Haludova je bil Penthouse Adriatic Club Casino, ekskluzivni klub, namenjen privabljanju bogate elite. S Penthouse Pets (dekleta iz Penthousovih dupleric) kot gostiteljicami in vrsto razkošnih vsebin je igralnica predstavljala zahodni luksuz v socialističnem okolju. Ekstravagantni bazeni, vrhunska kulinarika in razkošne zmogljivosti igralnice so klub naredili za edinstveno destinacijo, ki je združevala dekadenco in naravno lepoto Jadranske obale.
Vzpon in Padec
V zgodnjih letih delovanja je Haludovo privabljal petične goste, vključno s slavnimi osebnostmi in politiki, ki so jih pritegnile mešanica zahodnega razkošja in jugoslovanskega šarma. Obstaja zapis, da je hotel obiskal tudi razvpiti iraški voditelj Sadam Husein, ki je prav tukaj v družbi manekenov in manekenk preživljal svoj oddih. A kmalu so se za hotel začele težave, ki so po vsej verjetnosti bile vzrok za propad prenekaterega modernističnega objekta v nekdanji Jugoslaviji. Visoki obratovalni stroški, neredno vzdrževanje ter omejen krog premožnih strank so privedli do ekonomskih težav. Igralnica, ki je bila glavna atrakcija, je prenehala delovati v enem letu, kar je zaznamovalo začetek propada. Danes je hotel Haludovo žal le slab spomin na popolno nerazumevanje naših zmožnosti, znanja in zamujenih priložnosti.
