V naši mladosti smo po svetu potovali z legendarnim rdečim »pasošem«, s katerim smo lahko brez težav prečkali skoraj vse meje. Po besedah starejših je bil med najbolj cenjenimi in na črnem trgu vreden veliko denarja. Poleti naj ga nikakor ne bi puščali na sedežih avtomobilov, saj bi ga lahko hitro ukradel kakšen Čeh ali Poljak. Z njihovimi namreč potovanje ni bilo tako preprosto.
A to so bile težave, s katerimi so se ubadali starejši. Za nas, otroke, je bilo najpomembnejše, koliko štampiljk je imel pasoš. Več pečatov, večja faca si bil. Kozmopolit. Poznal sem ljudi, ki so imeli potne liste tako polne, da ni bilo več prostora za nove žige. Ponavadi je šlo za športnike ali pa za direktorje, kot je bil naš oče, ki so veliko sodelovali s tujimi podjetji.
Ne glede na sloves rdečega zvezka z zlatim grbom na naslovnici pa nas nanj vežejo tudi drugi spomini in avanture. Predvsem imam tu v mislih naša nakupovanja v Italiji ali Avstriji in vračanje od tam. Ti državi sta za nas v tistem času predstavljali Eldorado – deželi praška, sokov Bravo, kavbojk, Nescaféja, Nutelle, usnjenih čevljev in raznoraznih izdelkov v ličnih embalažah, ki so nas zapeljevale s trgovinskih polic.
Ob vračanju v državo smo bili na trnih že nekaj kilometrov pred mejnim prehodom oziroma carinsko kontrolo na Fernetičih, Vrtojbi, Šentilju ali Ljubelju. V slogu čebule oblečeni potniki smo v avtomobilu, pregretem od vročine in živcev, z napetostjo čakali obračun s pregovorno brkatim carinikom, na čigar milost in nemilost je bila prepuščena naša vrnitev brez dodatnih stroškov.
Ciničen pogled, s katerim je premeril preplašene potnike, ki so hlinili nedolžnost, je cariniku povedal veliko. Izkušeno oko uniformiranca z rokami na hrbtu, vajeno »švercarjev« vseh vrst, je hitro ocenilo, s kako velikimi tihotapci ima opravka tokrat. Verjetno je položaj presojal po načelu, kateri avto imamo in kakšne barve je, kakšna je starostna sestava potnikov in navsezadnje kako močno je v avtomobilu čutiti živčno energijo; ta je bila prisotna v vseh vozilih na mejnih prehodih, ne glede na to, ali so potniki »švercali« veliko ali malo.
Tistih nekaj trenutkov, ko je možakar hodil okoli avta in si nas ogledoval, smo se počutili kot junaki iz serije Odpisani, ki so v majhnem kombiju sredi noči na neki kontrolni točki trepetali, ali bodo Nemci prepoznali njihovo šarado. Nonšalantni »Je kaj za prijavit'?« je spodrezal krila tudi takim veličinam, kot je »foter«. V njegovem glasu je bilo čutiti strah, ki ga otroci v vsakdanjem življenju nismo poznali. »Nič, samo špecerijo imamo,« se je glasil njegov srednje slabo odigran hladen odgovor.
»Mhm … no, boste malo odprli zadaj,« je rutinsko nadaljeval carinik. Sunkovito vstajanje in uren korak do zadka avtomobila v slogu »seveda, ni problema« sta nakazovala lažno servilnost in spoštovanje do uradne osebe – kar pa pri tovarišu cariniku ni igralo vloge. Bežen pogled v prtljažnik, poln robe, ki jo je radovedni mož postave s konicami prstov malce prestavljal sem in tja, mu je, kot ponavadi, razkril, da gre za povprečno družino, ki je šla v Trst po cunje in malo kave. »V redu je, kar zaprite. Srečno pot,« je odrešilni stavek izrekel carinik, na koncu pa nam vrnil še pasoše in lahko smo se odpeljali.
Sproščeno vzdušje v avtu je zares nastopilo šele nekje pri Sežani, če smo se vračali iz Trsta, ali nekje pred Tržičem, če smo nakupovali v KGM pri Celovcu.
V času Juge nikoli nisem sodeloval pri resnejših »švercih« tehnike, cigaret ali večjih količin petard, ki so bile v tistih časih med glavnimi tihotapskimi artikli. Mi smo se bolj osredotočali na majice Benetton in Lacoste, kavbojke Levi's 501 ali Rifle, all starke, čevlje Timberland, dezodorante Brut in seveda čokolade Milka. Ti izdelki so prav lepo zaokroževali naša življenja v milem socializmu Jugoslavije, iz katere si lahko potoval, kamor si želel.
