Danes, več kot 30 let po razpadu Jugoslavije, lahko na družbenih omrežjih najdemo neskončno število strani, ki tako ali drugače obujajo spomin na našo polpreteklo zgodovino oziroma čase socialistične Jugoslavije. Gre za bolj ali manj urejene kataloge starih slik, podkrepljene z nostalgičnimi komentarji, ki nas vrnejo v čas socializma in za nekatere otroštva.
Med profili na Instagramu in Facebooku ter najrazličnejših blogih tako najdemo dokaj neurejene utrinke iz tistega časa, ki v nas vzbujajo grenko-sladka čustva. Nekateri blogi slike teh utrinkov objavljajo naključno, drugi po določenem ključu, navdih za svoje vsebine pa pri tem črpajo iz misli ali citatov modrecev tega časa, zanj značilne kulinarike, bele tehnike ali pa iz znamenitih, skoraj kultnih prehrambnih izdelkov, kot so Fructalovi sokovi in mini čokoladice »Životinjsko carstvo«.
Med bloge, ki so pritegnili pozornost skupine JUS, zagotovo spada Instagram profil s pomenljivim, a zelo jasnim naslovom »Made in Yugoslavia«. Prepričani, da gre za blogerja in fotografa, ki prihaja iz katere od republik nekdanje Jugoslavije, smo prijetno presenečeni ugotovili, da gre za Špelo Golčer iz Ljubljane. Stilsko in konceptualno zasnovan IG-profil je barvno usklajen in nenaključen. Urednica ima jasno vizijo in načrt, katere izdelke postavlja na stran in v kakšnem zaporedju. Odličen izbor kompozicijsko dovršenih avtorskih fotografij nam predstavlja izdelke, med katerimi prevladujejo stoli, mizice, električni izdelki, kot so stropne in namizne svetilke, ter drugi dekorativni artikli priznanih oblikovalcev s področja bivše Juge. Plod vsega naštetega je popularna in zelo dobro obiskana stran, ki ima danes več kot 57.000 sledilcev. Na profilu »Made in Yugoslavia«, ki ga najdete v opisu profila, lahko na naslovu https://www.etsy.com/shop/MadeinYugoslavia nekatere izdelke s strani tudi kupite.
- Naslov tvojega IG-profila pove vse. Zakaj ravno Yugoslavia, in ne na primer Made in Italy, Made in UK?
Morda se sliši tako, kot da je bilo ime izbrano na prvo žogo, ampak v resnici pove čisto vse. Pove, da sem bila narejena v Jugoslaviji in da je vse, kar vidite na tem profilu, narejeno v Jugoslaviji. Kar nekaj časa sem iskala pravo ime, potem pa sem pomislila: »Kaj imajo skupnega vsi ti predmeti?« Odgovor je bil seveda na dlani, Made in Yugoslavia. Na vseh produktih je pisalo enako.
- Zakaj sploh to počneš? Gre za hobi ali posel?
Made in Yugoslavia je hobi in biznis v enem. Vintage pohištvo, stara glasba, obleke, estetika in dizajn so mi blizu, odkar pomnim. Intenzivno sem jih začela zbirati, ko sem se preselila v svoje prvo stanovanje, ki sem ga opremila z vintage kosi iz svojega okolja. Torej iz časa Jugoslavije. Ko se mi jih je nabralo več, sem se odločila, da jih bom začela tudi prodajati. Lahko bi rekla, da je Made in Yugoslavia tudi moje izrazno sredstvo. Nikoli nisem imela izrazitega talenta za risanje ali pisanje, že od majhnega pa sem čutila potrebo po umetniškem izražanju. Ta profil je tako tudi nekakšen medij za moje izražanje. Pred tem sem delala v marketingu, upravljala sem tudi družbena omrežja različnih podjetij in moje objave so morale vedno nekomu ustrezati – bodisi naročniku bodisi nadrejenemu. Zdaj ustvarjam in objavljam le to, kar ugaja meni, in očitno je to všeč tudi drugim. Jugoslavija in vse povezano z njo je tudi navdih za mnoge poslovne ideje. Nekatere so že zaživele, denimo plakati, nekatere še bodo, nekatere pa verjetno nikoli ne bodo ugledale luči sveta. Celotno obdobje Jugoslavije, estetika, oblikovanje – vse skupaj je zame en velik neusahljiv vir navdiha.
- Kaj ti predstavlja jugoslovanski dizajn? Gre za spomin na mladost ali kaj več?
Zame osebno je veliko več. Gre za posebno estetiko in dizajn, ki sta unikatna v prostoru in času. Zadnjič sem na primer gledala logotipe podjetij, ki so nastajali v tem času za jugoslovanska podjetja, in zdijo se mi naravnost fantastični. Pa na primer oprema hotelov iz časov Juge. Lahko rečem samo – neverjetno! Nastalo je toliko izjemnih stvari, pa tako malo je dokumentiranega, izpostavljenega in cenjenega. Pri večini ljudi, ki sledijo profilu, pa gre po mojem za spomin na mladost. Predmeti, ki jih fotografiram in objavim, jih spomnijo na brezskrbne dni, na prvo stanovanje, v katerem so živeli, babico, dedka, dogodke iz otroštva in mladosti. V njih, tako kot Proustova magdalenica, odklenejo speče spomine in prijetne občutke, ki jih popeljejo nazaj v brezskrbno mladost in boljše čase. Pred časom sem na nacionalni televiziji gledala dokumentarec, v katerem se avtor sprašuje, ali se ljudje obdobja Jugoslavije spominjajo kot boljših časov zato, ker so bili res boljši, in ali se bodo nekoč tudi današnjih časov spominjali kot dobrih starih časov. Zanimiv je fenomen mladih, ki so se rodili precej po razpadu Jugoslavije in je nikoli niso zares doživeli, pa so kljub temu jugonostalgični. V resnici sem bila tudi jaz stara komaj sedem let, ko je Jugoslavija razpadla, in iz teh časov imam veliko manj spominov kot na primer moja mama.
- Čigavi so vsi ti izdelki, ki jih vidimo na strani, oziroma kako prideš do njih?
Izdelki so moji ali pa so nekoč bili moji. Predmete kupim, jih prej ali slej fotografiram in nato so naprodaj. Skoraj vsi. Nekatere stvari seveda zadržim zase, se pa pogosto zgodi, da se česa naveličam, in tak predmet nato poišče novega lastnika. Kupujem na običajnih mestih, kot sta Bolha in bolšjak. Včasih me ljudje tudi sami poiščejo in mi ponudijo odkup predmetov. V užitek mi je najti predmete, ki (še) niso tako popularni, ter z zanimivo vizualno predstavitvijo morda vzbuditi zanimanje zanje.
- Kdo jih fotografira?
Praktično vse fotografije, 99,9 odstotka, so moje, nekaj objavljenih pa je naredila kolegica Polona, ki je fotografinja. V fotografiranju sem popolna amaterka. Naredim precej fotografij in potem nekaj tistih, ki se mi zdijo dovolj dobre, da bi jih delila z drugimi, tudi objavim. Fotografije, ki so objavljene, morajo biti med seboj v harmoniji, po domače rečeno, morajo »pasati kot ata na mamo«. To pa zna biti kar zamuden proces. Fotografiranje me zelo veseli in nekoč bom, upam, našla čas, da izpopolnim svoje znanje na tem področju.
- Kdo vse je v skupini, s katero urejaš ta profil, in kdaj je bil ustanovljen?
Profil Made in Yugoslavia sem odprla pred štirimi leti. Začetek je bil počasen, potem pa sem počasi začela vzbujati pozornost ljudi in začeli so deliti moje slike, slediti profilu. Že od začetka gre za »one-man band«, pred kratkim pa sva s kolegom Sašo, ki goji podobno strast do jugoslovanskega oblikovanja, združila moči in zdaj ustvarjava skupne projekte.
- Na družbenih omrežjih je veliko profilov, ki v svojem nazivu nosijo besede, kot so YUGOSLAVIA, YuGO – retro, jugonostalgija, in veliko jih je zelo popularnih. Zakaj meniš, da je tako? Se ljudem toži po Jugi ali gre za kaj drugega?
Če so kvalitetni, jih podpiram. Fino je, da vsak najde svoj avtentičen način izražanja. Se pa seveda opazi, kdo to dela iz iskrenega zanimanja za to tematiko in kdo le za biznis. Rada sledim profilom z dobrimi objavami in estetiko, ki mi je blizu, posebno naklonjenost pa gojim do umetnikov in grafičnih oblikovalcev, ki svoj navdih črpajo iz časov Jugoslavije. Vsekakor živimo v obdobju tako imenovanega »jugorevivala«, ponovne oživitve tistih časov. Raste zanimanje za umetnost, oblikovanje, arhitekturo, interier, glasbo, vsakdanje predmete iz Jugoslavije. Nastali so specializirani Instagram profili, ki na primer raziskujejo modernistično arhitekturo v Beogradu, brutalistične spomenike v Jugoslaviji, jugoslovanske logotipe in podobno tematiko. Kot kaže, je minilo ravno dovolj časa, da so se ljudje ponovno ali pa nasploh začeli zanimati za tematiko iz časov skupne države.
- Ali je za izbor izdelkov, ki jih umestiš na spletno stran, dovolj, da so izdelani v Jugoslaviji, ali za to obstajajo tudi drugi kriteriji?
V resnici me najbolj pritegnejo zanimiv dizajn, barve in detajli. Iz tega potem izhaja postavitev slik na profilu. Sledim reku, ki gre nekako takole: če v nečem vidiš lepoto, ne čakaj, da se drugi strinjajo. Včasih lepoto in potencial morda vidim tam, kjer ju drugi ne. In veliko veselje mi predstavlja to, da izpostavim lepoto produkta, ki se morda mnogim zdi povsem nezanimiv.
- Na strani imaš trenutno približno 800 objav. Je tega še veliko? Je vir neskončen?
Vir predmetov je vsekakor končen, vir navdiha pa ne.