Medtem ko se beseda katastrofa na Zahodu uporablja zelo odgovorno in je v rabi zgolj ob resnih naravnih nesrečah, finančnih zlomih in podobnih apokaliptičnih scenarijih, jo mi na Balkanu zlahka apliciramo v vsakdanji pogovor. Brez težav jo uporabimo, ko govorimo o slabem vremenu, propadlem zmenku, prometnem kaosu ali pač opisujemo slabo izkušnjo v restavraciji.
“Kako sta se imela včeraj na večerji?”
“Postrežba je bila KA-TA-STRO-FA.”
S takimi in podobnimi primerjavami nas Aleksandar Hemon v romanu Moji starši popelje skozi svoje odraščanje. V intimnem portretu svojih staršev na nostalgičen in rahločuten način opisuje razmere, v katerih je živela generacija naših staršev v času socialistične Jugoslavije.
V romanu se srečujemo z zgodbami in detajli, ki smo jih otroci socializma doživljali tudi sami. Gre za nelogične, duhovite, žalostne, a največkrat smešne zgodbe in odnose, ki smo jim bili priča na vsakodnevni ravni. Tako na primer otroci pri nas nikakor nismo smeli z mokro glavo ven iz stanovanja, ker naj bi bilo to smrtno nevarno. Mleko, pakirano v tetrapaku, ki smo ga kupovali v samopostrežbah, smo – kljub temu da je bilo pasterizirano – obvezno prekuhavali, še posebej za otroke.
Tu je še celo poglavje o prepihu*, enem najzahrbtnejših sovražnikov staroselcev zahodnega Balkana. Še danes mi ni jasno, od kod prihaja ta (pre)občutljivost na to vrsto zračnega toka, ki se večinoma pojavlja v zaprtih prostorih, kjer je nekdo pozabil zapreti vsaj dvoje vrat ali oken, kot se šika. Ta ubijalski vetrc, ki – kot trdijo starejši – lahko usodno vpliva na vitalne organe v našem telesu, se pritaji na tako hinavski način, da ga mlajši in neizkušeni niti ne zaslutimo, medtem ko že uničujoče šari po slabo zaščitenem ledvenem predelu hrbta.
Največji “stručkoti” za prepih ga prepoznajo na različne načine, a najpogostejši je ta, da med sedenjem in sredi debate nenadoma utihnejo, se vzravnajo, rahlo priprejo oči in s kazalcem, dvignjenim navzgor – kot da bi nečemu prisluhnili –, konspirativno ugotovijo: “Nekje je nekaj odprto … vleče … čutim.” Ponavadi smo bili otroci tisti, ki smo morali preveriti nepredušnost vseh odprtin v objektu. Naj je bilo še tako vroče sredi avgusta, piš prepiha je bil vsekakor bolj nevaren od potencialnega infarkta, ki bi ga lahko nekdo doživel zaradi pomanjkanja zraka. Prepih je tako značilen za te kraje, da ga je celo težko prevesti v druge jezike.**
Tu so še druge epizode, kot so obvezno umivanje rok pred in po vsakem obroku***, opravljanje sosedov s sosedi, servisiranje avtomobilov pred blokom, zdravljenje prehladov s šnopcem in podobno.
Poleg teh sporadičnih dnevnih dogodkov pa roman v resnici opisuje življenje Hemonovih staršev v novo nastajajoči jugoslovanski družbi kolektivnega duha, prijateljstva, ljubezni, razočaranj in zamujenih priložnosti. Zaradi vojne v 90. letih se Hemonovi starši preselijo v Kanado, kjer se – tako kot številni Bosanci – znajdejo v popolnoma novem kulturnem okolju, daleč stran od Sarajeva. Mama in oče med spoznavanjem novega sveta vseeno zbereta moč in ponovno začneta graditi novo življenje, stran od vrednot, v katerih sta ustvarjala svoje prvo življenjsko poglavje.
Roman je pri nas izdala založba Goga, prevedla ga je Irena Duša.
*prepih ali promaja na srbo-hrvaškem govornem območju
**Beseda “prepih” ima prevod v angleščino, čeprav se v angleščini pogosto opisuje z več besedami, ker nimajo popolnoma identičnega izraza. Najbolj primerna beseda naj bi bila “draft”.
***“Pre i posle jela treba ruke prati, nemoj da te na to opominje mati. Prljavim rukama, zagadi se jelo, pa se tako bolest unese u telo.” – Jovan Jovanović Zmaj