- Velikokrat je slišati, da je bilo obdobje druge Jugoslavije med letoma 1945 in 1990 sivo, enolično in dolgočasno? Se s tem strinjate?
Kaj takega lahko izrečejo le tisti, ki so takšni sami. Povojni čas je bil seveda pravo nasprotje naštetega: dinamičen, poln kontinuitet in diskontinuitet, napredovanja in prelomov, težkih preizkušenj in odločitev, uspehov in tudi napak, začetnega entuziazma, ki pa je v zadnjih desetih letih začel stagnirati in nato počasi razpadel. Socialistični Jugoslaviji je za nazaj mogoče očitati marsikaj, tako kot vsaki državi, ki je navsezadnje – ne pozabimo nikoli – instrument nadvlade vladajoče skupine, vedno v rokah vladajoče elite. Imela je svoja avtoritarna in liberalna obdobja, pozebe in odjuge. Med njene nedvomne prednosti in dosežke prištevam (1) avtohtoni antifašizem in partizansko osvoboditev, (2) skokovito modernizacijo gospodarstva in družbe (in prvič v zgodovini ločitev države od cerkva), (3) večstransko emancipacijo prej podrejene večine prebivalstva (žensk, mladih, kmetov), (4) delujoči multikulturalizem (»bratstvo in enotnost« je sicer bila uradna ideologija, a hkrati predvsem vsakodnevna praksa) ter (5) politično alternativo navznoter (samoupravljanje, družbena lastnina) in navzven (gibanje neuvrščenih).
- Kaj za vas pomeni skovanka socrealizem?
Estetski dokument oziroma umetniški pečat nekega intenzivnega, prelomnega časa naše polpretekle zgodovine. Kot vsak drug slog je imel tudi socrealizem svoje lokalne posebnosti – tako je bilo tudi v primeru jugoslovanskega - in izražal se je praktično na vseh umetniških in estetskih področjih (slikarstvo, kiparstvo, arhitektura, glasba, književnost, dizajn). Socrealizem pa me dobesedno spominja tudi na dom: prihajam iz Nove Gorice, otroštvo in mladost sem ponosno preživel v »ruskem bloku«, prvem od šestih, zgrajenih po – tako smo govorili takrat – ruskih načrtih, ki naj nam bi jih tovariško odstopili še pred resolucijo informbiroja. Na tem »mojem« je zdaj kar nekaj spominskih plošč, posvečenih začetku gradnje te - kot bi rekel Ernst Bloch - »konkretne utopije«, imenovane Nova Gorica. V podobnem socrealističnem duhu je bilo postavljeno drugo veličastno poslopje na dotlej skorajda praznem polju, občinska stavba, da niza tovrstnih spomenikov v okolici niti ne omenjam.
- Ali smo s prehodom v nov družbeni red in z ustanovitvijo lastne države skoraj ideološko želeli izbrisati in pozabiti vse dosežke prejšnje države, na primer na področju arhitekture oziroma industrijskega oblikovanja? Je bilo to nujno?
Nujno je bilo samo za tiste, ki so vodili tranzicijo, saj so začeli zgodovino pisati šele od sebe naprej. Tega pa niso počeli in še vedno ne počnejo brez praktičnega motiva. Naj bo popolnoma jasno: realni, materialni razlog tranzicije je prisvajanje nekdanje skupne imovine, »New Deal« v njihovo korist, v korist novih elit. S tiho amnezijo, v zaostreni obliki pa s simbolnim demoniziranjem vsega prejšnjega upravičujejo svoje okoriščanje v zadnjih dobrih tridesetih letih; to so počeli s prekupčevanjem z orožjem, z legalno krajo, imenovano »privatizacija«, z načrtno demontažo socialne države, z uničevanjem družbenega, s strankarskim samopašništvom, z desekularizacijo, z novo patriarhalnostjo v družbenih zadevah in z neotradicionalizmom v kulturnih. Ameriška strokovnjakinja za Vzhodno Evropo Katherine Verdery je že zelo zgodaj, leta 1996, to sarkastično poimenovala »prehod iz socializma v fevdalizem«; druga kritična opazovalka teh procesov, madžarska filozofinja Ágnes Heller, pa v svoji zadnji knjigi to imenuje »refevdalizacija«. Tako ne preseneča, da v aktualnem »novem fevdalizmu« tradicija industrijskega oblikovanja oziroma česarkoli modernističnega iz povojnih desetletij ni preveč cenjena.
- Jugoslovanske filme, serije in glasbo nekdanje države, predvsem iz obdobja 80. let, pa smo imeli Slovenci radi, tudi takoj po odcepitvi. Kako to?
Ker je to eden od najbolj formativnih delov naše kulturne zgodovine, ne glede na to, kako radi bi nekateri to izbrisali! Postsocialistično tranzicijo zaznamujeta dve ideologiji in tako tudi politični praksi: etnonacionalizem in neoliberalizem. Obe prejšnjo multikulturno in socialistično preteklost brezkompromisno zavračata zgolj kot nekaj slabega, manjvrednega, represivnega. Žal ju sprejemajo tudi vse glavne institucije v državi. Navduševanje nad starimi filmi, popularno glasbo, serijami, nasploh nad takratno raznoliko, živahno in pluralno kulturno produkcijo – torej kulturna vrnitev v jugoslovanska osemdeseta, sedemdeseta in tako nazaj -, je nekakšna freudovska »vrnitev potlačenega«: bolj ko se nečesa otepaš, bolj se ti to vrača na nepričakovane načine, na nepričakovanih mestih in z nepričakovano intenzivnostjo. Jugonostalgija in namnožena retroprodukcija sta tipična primera tega: na začetku tranzicije ju nihče ni pričakoval, a sta se potem hitro pojavili.
- Zakaj in kdo nas je prepričal, da so vse stvari, ki smo jih ustvarjali in proizvajali v tem obdobju, pregovorno slabe kakovosti in vprašljivega estetskega videza?
Isti ljudje v prej omenjenih institucijah, ki zasedajo vodilne položaje vsepovsod: v političnih elitah, v državnem aparatu in v množični kulturi. Ironija te nove elite je, da so bili mnogi med njimi v prejšnjih časih goreči mladinski funkcionarji, partijski aparatčiki, Titovi štipendisti, miličniki in podobno. Dovolj sem star, da se teh konvertitov poimensko spominjam. Danes več takšnih preoblečenih nekdanjih komunistov in jugoslovenarjev najdemo med trenutno največjimi antikomunisti, antijugoslovenarji in pobožnjakarji kot med onimi, ki imamo do prejšnjega režima in države bolj trezen, uravnotežen odnos. Povzpetniki takrat, povzpetniki zdaj in za vedno – tako bi jih lahko označil, vselej poniglavo sledeče aktualnemu »žargonu pravšnjosti«, kot je nekoč to imenoval Theodor Adorno. Del njihove agende obsojanja vsega prejšnjega je tudi zaničevanje takratnih industrijskih produktov, ki pa so bili – če uporabim današnji »neolib« besednjak – še kako »konkurenčni« in »prepoznavni« tudi na tujih trgih. Te tehnične dosežke, industrijske izdelke in njihov dizajn v zadnjem času rehabilitirajo mnoge pregledne razstave nekdanjega industrijskega oblikovanja, denimo Iskrinega. Največji poklon jugoslovanskemu modernizmu pa je gotovo razstava povojne jugoslovanske arhitekture, ki je pred nekaj leti v newyorški Muzej moderne umetnosti (MOMA) privabila množice obiskovalcev in zbudila veliko zanimanje svetovne arhitekturne oziroma dizajnerske javnosti. Česar ne znamo dovolj ceniti doma, svoj uspeh doživi v tujini.
- Kako si razlagate navezanost na izdelke iz bivše Juge pri delu populacije? Tudi med mlajšimi, ki še niso bili rojeni v tem obdobju? Gre zgolj za nostalgijo ali so razlogi drugje?
Nostalgijo najkrajše definiram kot retrospektivno utopijo: za izražanje želje po boljšem svetu, ki pa je za nostalgike ostal nekje v nedavni preteklosti. Po njihovem je boljša prihodnost že za nami. Da bi razumeli katerokoli nostalgijo, se moramo najprej povprašati o sedanjem stanju: nostalgija vedno pove več o tem, kaj ni v redu danes, kot o tem, kako je bilo bolje nekoč. Sledeč temu jugonostalgijo (in njene druge vzhodnoevropske sestre in sestrične, kot sta sovjetska nostalgija ali »ostalgie« v vzhodni Nemčiji) razumem kot odpor do današnjega stanja, današnjih samoumevnih krivic, današnjih prisil. Nostalgija je torej relacijski pojem, ne ontološki – je vedno »proti obstoječemu«. Naj to ilustriram s simptomatičnim primerom: v osemdesetih so pankerji pionirski pozdrav »Za domovino, s Titom naprej!« seveda spremenili v »Za domovino, s pankom naprej!«. V devetdesetih, ko je punk dobil »domovinsko pravico«, se inkorporiral v slovenski mainstream in celo v osamosvojitveni narativ, je bil grafit »Za domovino, s pankom naprej!« popravljen v »Za domovino, s Titom naprej!«. V devetdesetih je torej Tito obveljal za »punk«; on postaja alternativa postsocialističnim voditeljem, sistemu in vrednotam. Pa še nekaj je treba dodati. Največji del današnje nostalgične produkcije, ki se širi v popularno glasbo in nasploh v množično kulturo, na zabave, v oblačilne trende, v turizem in potrošništvo ter seveda na splet, ustvarjajo mlajše generacije, ki tistega časa ne poznajo iz prve roke. Pojav imenujem »nova nostalgija« ali »neostalgija«, ki te stare vzore, stvari, osebnosti in podobno, vključno s simpatičnimi nefunkcionalnostmi tistega časa, jemlje kot kreativno izhodišče za novo produkcijo – praktično česarkoli: glasbe, videza, govora, vrednot, simbolov in še in še.
- Ste mnenja, da bi veljalo obuditi nekatere blagovne znamke iz časa socializma? Menite, da bi ljudje želeli voziti Tomosove motorje ali kupovati sladoled v znamenitih Mächtigovih kioskih K67?
Saj jih že! Madžari so obudili športne copate Tisza, ki so jih izdelovali v času socializma, znova je vzniknil Toper, Hrvati na novo dizajnirajo športno obutev Startas in znamenite borosanke. Teh zadnjih ne nosijo več - kot v času socializma - delavke v tovarnah, prodajalke, učiteljice in druge ženske, ki so na delovnem mestu veliko stale – ampak so postale retro šik, po katerih posega trendovska mladina, med drugim hipsterke. Te pojave med mnogimi drugimi odlično analizira češka kulturna zgodovinarka Veronika Pehe v svoji zadnji knjigi Žametni retro. A da ne bo pomote: vse to seveda ni neka lokalna posebnost, ampak del globalne kulturne obsedenosti z nedavno preteklostjo, ki jo angleški kulturolog Simon Reynolds imenuje »retromanija«: vse se na novo, »re-« -producira, -vitalizira, -ciklira, -konstruira, -novira, -interpretira in podobno. Ključna predpona v kulturi od devetdesetih dalje je torej ta »re«. Poglejte samo retro trende v glasbi, kot je vaporwave, pa vrnitev h glam rocku sedemdesetih (Måneskin), hard rocku konca šestdesetih (Greta Van Fleet in naši sijajni Prismojeni profesorji bluesa) ali retro synth-pop protagoniste Molchat Doma.
- Ste bili lastnik kakšnega izdelka iz kolekcije JUS in ali vam je kateri še posebej pri srcu? Vas na ta izdelek veže kakšna posebna zgodba?
Oh, praktično na vse, pa še na kakšne druge! Moj prvi avto, podedovan še pred rumenim fičkom, je bil razpadajoč črn Zastava 1300, »mille tre«, kot smo mu rekli na našem koncu. No, v tem rumenem fiču smo se odpravljali na razstave v Benetke in na koncerte še kam dlje: še zdaj mi ni jasno, kam smo stlačili naše noge, spalke, sendviče in pivo. Do svečk Bosna smo imeli skoraj religiozen odnos: ko avto prvič ni vžgal, smo pri sebi žebrali, samo da bi delale ... Kot vsaka družina iz tistega časa smo tudi mi iz meni še zdaj neznanega razloga v prostem času gradili »bajto«, za katero sta bila ves beton in vsa malta zmešana v prav takem oranžnem mešalniku. Takle ličen telefon, a bele barve, imam še zdaj nekje v kleti; poni kolo – prav tako bele barve - sem vsakič sunil sestri, tiste velike Iskrine stenske ure so odštevale čas v večnost čakanja pred zobozdravstvenimi ambulantami, pred pisarnami in uradi, na šolskih hodnikih in železniških postajah; bureki, krompirčki in hot dogi iz Mächtigovega kioska pa so nam zlakotenim najstnikom reševali življenja. Avto Yugo – po škatlasti obliki ga je prekosil samo njegov sodobnik Polonez - sem na srečo preskočil. Dobro pa se spominjam šale ob novici, da ga nameravajo izvažati v ZDA, češ da ga bodo reklamirali z »Y/o/u Go – Car Stays«. Od življenjsko usodnih stvari bi dodal še cigarete Filter 57, ki jih tudi sam še kdaj pokadim, ne glede na to, da so baje postale »trendiš« med hipsterji. Pa »ašovćić«, lopatko s polmetrskim ročajem iz časa služenja vojaščine, ki se nam je – preklastim rekrutom – med metanjem po tleh ob vajah v bombardiranju vedno boleče zapičil pod rebra, pa smo se hecali, da smo sami sebi veliko nevarnejši od nasprotnikove artilerije ali atomske bombe ...
- Smo se iz obdobja industrijske proizvodnje povojne Jugoslavije kot narod kaj naučili?
Vsi jugoslovanski narodi so takrat doživeli kratkotrajen industrijski razcvet: prej industrije skoraj ni bilo, to so bile povečini agrarne družbe, v katerih so imeli glavno besedo monarhi, duhovščina, veleposestniki in redki industrialci. Zdaj, v tranziciji, industrije spet skoraj več ni: tisto, česar niso zamajali globalni procesi novih proizvodnih paradigem (prehod v tercialni sektor gospodarstva), so uničile lokalne kompradorske elite, po domače rečeno lokalni prekupčevalci in tajkuni. Kar pa je ostalo vrednega, so razen nekaj izjem pokupile gospodarske družbe bogatih zahodnih držav. Celotna regija je, kljub velikim razlikam med posameznimi državami, potisnjena v periferni položaj, ki meji na neokolonialno stanje: to sijajno povzema grafit, ki sem ga pred leti posnel v Ljubljani, da »Nekoč smo bili tretji blok, zdaj postajamo Tretji svet«. Jugoslovanski socializem pogosto imenujejo »nedokončana modernizacija« - no, namesto nedokončanosti imamo zdaj opravka z regresijo v predmoderno stanje, dejansko v različne oblike novega fevdalizma.
- Kot republika je Slovenija v SFRJ veljala za najbolj napredno. Iz kolekcije plakatov/izdelkov JUS jih je Slovenija proizvajala večino. Kako to?
Ravno zaradi dejstva, da je imela Slovenija dokaj razvito industrijsko infrastrukturo v praktično vseh gospodarskih strokah, bolj kot druge republike. Proizvajala je kakovostno belo tehniko, elektronske naprave, pohištvo in vozila, močne so bile njene prehrambna, tekstilna in oblačilna industrija ter nasploh tudi druga industrija široke potrošnje. Popolnoma razumljivo je, da je industrijski razvoj hkrati spremljal razvoj industrijskega dizajna, oblikovanja teh produktov, nastale so prve blagovne znamke. Precej potujem in delam po državah naslednicah Jugoslavije in še danes, 31 let od začetka vojne proti Jugoslaviji (poudarjam, proti Jugoslaviji, ne v Jugoslaviji!), povsod poslušam pohvale izdelkov iz Slovenije.
- Se vam zdi prav, da se ohranja dediščina oblikovalskih in industrijskih dosežkov iz tega časa?
To vaše zadnje vprašanje pravzaprav povzema vsa dosedanja. Da ne začnem še enkrat z utemeljevanjem, bi zapisal le: da, absolutno!