To se mora slišati čudno. Da obstaja filozofija, ki opozarja, da smo izgubili polni odnos do stvari. Mar ni prav filozofija tista, ki s svojimi vrtoglavimi abstrakcijami bolj odvrača od stvari kot pa zbližuje z njimi? Se požvižga na njihovo materialnost in zazira v ideje onkraj stvari? In vendar taka filozofija obstaja. Nekje na polovici dvajsetega stoletja je nemški filozof Martin Heidegger na vrhuncu svojih življenjskih in filozofskih moči postavil sila nenavadno tezo, da je bistvo stvari zaradi slabo zastavljene evropske duhovne tradicije skrajno osiromašeno. In da velja stvarem vrniti – njihovo polnost.
Se to ne sliši nadvse čudno? Sploh danes in kljub očitnemu in očitanemu materializmu ali potrošništvu ali kapitalizmu? Se pravi, kljub stalni obkroženosti s stvarmi in kljub vedno novim stvarem? Kaj zdaj to pomeni, če pa vsi dobro vemo in se ponosno tolčemo po prsih, kako smo z letali in elektronsko komunikacijo odpravili vse razdalje in si pridelali bližino, v kateri nam je vse na dosegu roke? Je mogoče, da smo s skrčenjem vseh razdalj izgubili bližino med nami in stvarmi?
Morda pa se ta vprašanja le ne bodo zdela tako čudna, če pomislimo, kako naglo smo z naprednimi komunikacijskimi tehnologijami izgubili bližino drugih ljudi, čeprav smo ves čas oddaljeni samo en avdio ali video klic. Kako torej razumeti izgubo stvari?
Moderno filozofijo si radi predstavljamo kot rešiteljico iz mračnega srednjega in starega veka. Poskrbela je za to, da sta bila bogastvo in dostojanstvo v veliki meri iztrgana iz rok presežnosti in povrnjena edinemu legitimnemu dediču – človeku. Pomislimo na današnji svet in njegovo izobilje, ki je kljub še vedno nedvomni revščini veliko bolje porazdeljeno med ljudi. Pomislimo na pravice in svoboščine, ki so v primerjavi s predmodernimi časi doživele pravcat razcvet. Vesolje se je, kot bi se lahko plastično izrazili, iz vase zagledanega starega veka in srednjeveške zazrtosti v boga zasukalo in zagledalo v človeka.
Pa to pomeni, da se je izobilje in dostojanstvo povrnilo tudi stvarem? Tu, pravi Heidegger, ne smemo hiteti z odgovorom. Zgodilo se je namreč nekaj nenavadno drugega. Človek, ta čudna angelska žival, se je na začetku moderne dobe, po stoletjih in tisočletjih požrtvovalne naklonjenosti že nečemu zunanjemu, presežnemu in nadmočnemu (Kozmos, Eno, Bog ...), dokončno začel čutiti pretirano ogroženega od transcendence, od vsake zunanje avtoritete. Predolgo inpreveč zaman se je žrtvoval povsem drugemu. In zato je v najskritejšem kotičku srca in v utrdbi razuma z jekleno nujo sklenil, da se bo odslej zanašal samo še nase. Tako je treba brati odkritje Descartesa, filozofskega pionirja moderne dobe, ko je navdušeno mislil misel, da lahko dvomi o vsem, o bogovih in svetu in stvareh, le o samem sebi, medtem ko dvomi, ne. To odkritje Arhimedove točke v sebi, ta samozaverovanost in vasegotovost, ki ju čutimo in mislimo tudi še danes, mi, individualno avtonomni, v sebi krije trpko maščevanje nad vsako heteronomnostjo, nad pogojenostjo z vnanjim. Zato se je Descartes znebil boga in sveta, da bi si priboril svojo lastno prvo gotovost. Cena za to, kot bi rekel Heidegger, moderno razumljeno gotovost, pa bi utegnila biti previsoka. Kajti vasezagledani človek je ostal tudi brez sveta in obilja stvari.
Lahko to izgubo stvari in sveta ponazorim z bolj filozofsko govorico? Moderna, novoveška filozofija resnico prestavi iz nasebnosti stvari v subjektivnost, subjektivno predstavo o stvareh. Če je moja predstava jasna, razločna in adekvatna, sem pri stvari v njenem bistvu, ki je dano samo po meni. Stvar je to, kar s svojim zaznavnim in spoznavnim aparatom doseže in dovrši moja zavest. Istovetnost stvari kot srčika stvari je rezultat intencionalnih storitev moje zavesti. Stvar je po meni predstavljena predstava. Jaz sem reprezentant stvari kot vselej mojih reprezentacij. Imam dovolj tanka ušesa za to, da v tem modernem razmisleku slišim, kako se izgublja polnost stvari, kako se siromaši pred mojimi očmi? Nič več obkrožen s stvarmi, ki imajo svoje zgodbe in svoj svet, pač pa samo še s predstavami, ki so po mojem predstavljanju predstavljene predstave.
Ta filozofska resnica nekega Descartesa je opredelila kasnejšo filozofijo visokega modernega veka, pa tudi našo današnjo znanstveno resnico, ki pravi, da filozofije ne potrebuje več. Čeprav jo v njenem odnosu do stvari in sveta določa prav ta filozofija. Zelo sta si blizu, moderna filozofija in moderna znanost, v siromašnosti razumevanja stvari in s tem stvari samih. Stvar kot zgolj to predstavljeno po predstavljalcu je za znanost to izračunano po računajočem, je rezultat človekovega matematičnega računa in nazadnje računice. Kdor dobro računa, pride na svoj račun, tako da računajoče zgolj še razpolaga s stvarmi.
Stvar je razumljena kot razpoložljivi material za nadaljnje razpolaganje. In to je po Heideggerju tisti dogodek v zgodovini evropskega duha, ko stvar doseže skrajno osiromašenje. Primer, ki ga poda za ponazoritev, je reka Ren, ki je razumljena le še kot vodotok, vgrajen v hidroelektrarno za proizvodnjo električne energije. Mi lahko posežemo po skromnejši domači primeri: ker vsi dobro razumemo retorično vprašanje, kdo sploh še potrebuje dežnikarja, lahko razumemo tudi to, da stvari razumemo kot zgolj še razpoložljive za razpolaganje, dokler niso kot izrabljene ovržene[ND4] . S tem pa smo prišli do skrajnega roba izničenja stvari. S takim razumevanjem stvari namreč, s tako resnico stvari, daleč preden stvari dejansko do konca izčrpamo. Saj to lahko razumemo: da naše okolje čaka dokončno opustošenje, če ne spremenimo odnosa do njega.
Kako si povrniti stvari v njihovi polnini? Seveda drži, da stvari ni brez mene in moje zavesti. Če se je ne zavedam, si je ne predstavljam in nimam imena zanjo, je ni. Problem je v tem, da stvari ni še brez česa drugega. Ta naš moderni pogled ne zna več videti, da stvar poleg tega, da pripada meni, vselej pripada tudi svetu, ki bo tu, s stvarjo vred, tudi ko mene več ne bo. Lahko že razločneje vidimo, kako je moderno razumljena stvar osiromašena in kaj ji manjka. V stvari nisem samo jaz s svojim predstavljanjem, računanjem in razpolaganjem, ampak tudi svet in tudi drugi ljudje, ki bodo tu, ob stvari, ko mene več ne bo. Pomislite: verjetno je ni kuhinjske kredence na svetu, v kateri keramični set skodelic ne bi pripadal neki drugi generaciji, najdražjim ljudem, ki jih ni več.
In zdaj nastopi Heidegger s svojim poskusom rešitve osiromašenega stanja stvari. Namesto da skodelico razumem kot vselej moj razpoložljiv in ovrgljiv material za pretakanje tekočine, jo moram, tako Heidegger, videti/razumeti/čutiti kot nekaj, v čemer se poleg mene že vselej zrcalijo svet in drugi ljudje. Kako torej je ta stvar, keramična skodelica, v svoji polnini? V njeni žgani in lično obarvani glini se zrcali zemlja, ki daje s svojimi elementi vsem ljudem in stvarem, tudi skodelici, svojo trdnost in obstojnost. Kakor je zemlja to nosilno vsega na zemlji, je to nosilno tudi skodelica. In kakor je odprto prostrano nebo, je tudi pri skodelici njena odprtost tista, ki sprejme vase in poklanja tekočino. Brez te odprtosti ni skodelice, in odprtosti skodelice ni brez odprtosti, razprostranjenosti neba. Kava, ki jo nosi skodelica kot vzajemnost zemlje in neba, vabi k pitju soseda, ki komaj čaka, da sede k mizi in pokramlja o tem in onem sveta. Zato se v skodelici zrcali tudi drugi človek, verjetno še bolj od mene samega, ker si pitja kave ne znam predstavljati brez družbe. In če je skodelica v lepem setu dar starih staršev, se v njej, ko jo previdno vzamem v roke, pomujajo tudi še oni.
Če v skodelici, ki jo vzamem v roke, medtem ko govorim s sosedom, vidim vse to, sem daleč od tega, da bi jo razumel zgolj kot razpoložljiv in ovrgljiv material. S takim zasukom in opominom se stvari povrneta polnina in bogastvo. Ko previdno dvignem skodelico, so v njej zbrani zemlja, nebo, sosed, preminuli najdražji in svet. V stvari se skratka kaže, zrcali, dogaja zrcalna igra sveta. Mojega, tvojega, sosedovega, sveta starih staršev. Stvari so zares bogate, in veliko bogatejše, kot misli moderna filozofija. Heidegger je tu neizprosno odločen. V stvareh se kaže svet, in v njih se lahko krijejo tudi še celo bogovi.
Moderna filozofija in po filozofiji določena znanost današnjosti sta si s svojo zazrtostjo v predstavljanje in računanje to obstojnost in bogastvo stvari zapravili. Tako razumljeni človek namreč vsepovsod, tudi v stvareh, srečuje le še samega sebe in svojo veličastno subjektivno dramo. Polnost stvari pa se ne izčrpa z mojo subjektivnostjo. Stvari je več, kot sem jaz sam v odnosu s stvarjo. Videli smo, da je na svetu mogoče najti filozofijo, ki si je – v distanciranju od take moderne, zgolj v človeka zagledane filozofije – zadala nalogo, da človeku povrne stvari v njihovem bogastvu in stari dobri obstojnosti in trajnosti. Stvari, tako kot skodelica za kavo, so zdaj tiste, ki okrog sebe zbirajo celoto, in napotujejo na druge stvari, na zemljo in nebo kot svet, na sočloveka, soseda ...
Na tem mestu, resnici življenja na ljubo, priznajmo, da sta takšna polnina in bogastvo stvari od nekdaj poznana človeški vsakdanjosti. Človek, ki ga moderna znanost in moderna filozofija nista prevzgojili v občudovalca subjektivnosti, ve, da se v skodelici kave skriva svet dobre soseske. Da je skodelica kave tista, ki kliče soseda, mene, nebo in zemljo, da se zberemo in povedrimo ob njej. Človek, ujet v rituale vsakdanjosti in folklorno izročilo, ve tisto, na kar je moderna filozofija z znanostjo vred pozabila. Da nas lahko tudi stvari pokličejo k druženju. Naj tu mimogrede dodam, da je s tem samo po sebi razvidno tudi to, da je Heidegger s svojo filozofijo človeku povrnil ne samo stvari, ampak tudi svet in vsakdanjost. Kot bi se s tem filozofija po več stoletjih, potem ko jo je Descartesov prvi moderni vzgib jezno zaobrnil k zgolj človeku in odvrnil od bogov in sveta stvari, začela znova vračati k svetu, domačnosti ljudi in stvarem.
No, to isto odlično nalogo vračanja k polnini stvari, mimo filozofije in njenega siromašenja stvari, že od nekdaj opravlja tudi umetnost. (Razen seveda, če gre za konceptualno umetnost, ki zaradi že nekega slabega razloga pusti skozse govoriti filozofiji.) Umetnost, ki je, kot pravi veliki Nietzsche, zvestejša življenju od filozofske znanosti. In to isto nalogo poveličevanja resnice stvari danes, pred našimi očmi, ki drsijo in begajo od ene razpoložljive slike stvari k drugi, opravlja umetniški projekt JUS s svojimi nadsijajnimi grafičnimi podobami stvari iz preteklega, jugoslovanskega sveta.
Le oglejte si ga, na plakatu tako milo obelodanjenega, našega starega dobrega fička. Naj se vam oko pomudi pri njegovi mehko zarobljeni podobi. Kaj vse se gnete in zrcali v njem. Recimo meni? Ob njem smo nemudoma zbrani oče, mama, brat in jaz. Med vožnjo po cesti, razgreti od poletja, na poti k sorodnikom na kavo po nedeljskem kosilu. Pod našimi nošenimi nogami ne brni samo motor z njegovo čvrsto, v pločevino oblečeno karoserijo vred. V njih brni kovinsko telo Zemlje, ta naša najdomačnejša in pranosilna gmajna, ki drvi, trdna, neomajna, skozi vesolje. Ko se kot po navadi, in to seveda vselej nujno v avtu, očetu po kosilu spahne po česnu iz solate, se takoj odprejo trikotna okenca. V fička ne vdre samo svež zrak, ampak sama rešilnost neba. Naše globoko zadihane duše in telesa se obupano zazrejo v prostranost do obzorja odprtega neba. Ko globoko dihamo, se po radiu zasliši Arsena Dedića in vsi, prav vsi, vsakič, brez napake, vemo, kaj sledi. Oče, ki se rad tako hvaležno poheca iz njegovega globokega vibrata, zapoje: »Sandraaaa, ti mi mnogo dajeeeeeeeš!« In vsi prasnemo v smeh, to najfinejše in najčvrstejše vezivo družine in človeštva. In fičko zanesljivo hrumi in brni dalje po razbeljeni cesti, zbira v najlepšo zbranost zemljo in nebo, svet in drage nam ljudi. In vse to mi štirje že kar nekako vemo, ne da bi nam bilo treba to posebej izreči. Vse povejo naše veke, priprte od smeha in družinske sreče.
Kam nas je pripeljala ta vijugava pot razmisleka? Izkupiček je nenavaden. Pravkar – resda skromno – prikazana filozofija opominja človeka na pozabljeno polnino stvari in na pozabljeni več človeka. Prav to, le da bolj silovito, slikovito, mimo pojmov, počne projekt JUS, to nenavadno posrečeno umetniško dogajanje. Le napasite si oči na njih, teh čudovitih stvareh s plakatov. Samo slutimo lahko, kaj vse se zbira okrog upodobljenega in nas kliče v prešernost vedrenja.
Sporočilo projekta JUS je zame jasno: spomnimo se stvari, od katerih smo se, enako kot od ljudi, s kalkulacijo oddaljili. Toda če to drži, potem nas JUS z vračanjem k stvarem ne vrača v preteklost, ampak nam vrača prihodnost. Se tudi to sliši čudno? Morda pa vendarle ne. Zna namreč biti, da se v tem za človeka današnjosti skriva obet polnejšega, bolj pravega življenja. Saj veste: tistega po JUSU.