V veliko čast nam je, da leto zaključujemo z antropologom dr. Danom Podjedom. Povprašali smo ga, kaj si misli o nostalgiji, avtomobilu yugo, kulturni dediščini, lastni identiteti, umetni inteligenci in ne nazadnje o tem, kako vidi naš JUS projekt.
Antropolog dr. Dan Podjed je višji znanstveni sodelavec v Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU, izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in višji svetovalec na Inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani. Kot raziskovalec se med drugim posveča odnosu med ljudmi in tehnologijami, trajnostnemu ravnanju z odpadki, altruizmu in prostovoljstvu ter izolaciji v kriznih časih.
Leta 2010 je sodeloval pri ustanavljanju Mreže za aplikativno antropologijo Evropskega združenja socialnih antropologov (EASA) in jo vodil do leta 2018, zdaj pa ima v tej organizaciji funkcijo izvršnega svetovalca. Leta 2013 je zasnoval dogodek Why the World Needs Anthropologists, ki je postal osrednje stičišče aplikativne antropologije v Evropi in tudi na svetovni ravni.
Leta 2019 je izdal odmevno knjigo Videni, v kateri je pojasnil, zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo s pomočjo pametnih telefonov in drugih naprav. Leta 2020 je izšla njegova knjiga Antropologija med štirimi stenami, v kateri je predstavil, kako je spoznaval družbo in sebe med pandemijo covida-19. V zborniku Why the World Needs Anthropologists, ki je izšel leta 2021 pri založbi Routledge, je zbral prispevke vodilnih strokovnjakinj in strokovnjakov, ki so predstavili pomen antropologije v sodobnem svetu. Leta 2022 je objavil zbornik Nevidno življenje odpadkov, v katerem se je s soavtorji posvetil stvarem, ki jih spreminjamo v smeti.
Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije je njegova dela dvakrat uvrstila med izjemne dosežke na področju znanosti, in sicer leta 2011 in 2021. Leta 2023 je prejel nagrado Bob leta za izjavo: “Imamo cel kup gurujev sreče, ki nas prepričujejo, da nismo dovolj srečni in da se moramo potruditi, da bomo bolj. A mislim, da bomo najbolj srečni takrat, ko se bomo nehali truditi biti srečni in ko bomo namenili pozornost drugemu.”
- Kaj za vas pomeni nostalgija? Jo lahko definirate v enem stavku?
V enem stavku? Prav, pa naj bo! Ko gledaš nazaj, je svet videti lepši, a morda ne zato, ker je dejansko bil takšen, temveč zato, ker si bil takrat mlad.
- Je nostalgija prisotna pri vseh? Kako vpliva na naše počutje?
Seveda je nostalgija, ki je povezana s spomini na navidezno lepšo preteklost, prisotna v vseh ljudeh, pri nekaterih bolj, pri drugih manj. Predvsem politiki znajo to čustveno stanje spretno izkoristiti ter ga izrabiti sebi v prid s slogani, kakršen je »Napravimo Ameriko spet veliko«. Takšne krilatice, s katerimi se idealizira in poveličuje preteklost, vplivajo tudi na tesnobnost, ki je v zadnjih letih v porastu. Če ves čas razmišljamo, kako smo zavozili na poti v svetlejšo prihodnost, nas začne dobesedno stiskati v prsih. Hkrati pa začnemo kovati v zvezde tiste, ki nam ponujajo odrešitev z vračanjem k preživetim modelom. Z nostalgijo je zato smiselno ravnati previdno.
- Ali vam kakšen produkt oziroma predmet v naši kolekciji vzbudi nostalgijo? Kako razumete projekt JUS?
Oh, ja, seveda nostalgija kar kipi v meni, ko pregledujem vašo zbirko grafik. Najbolj mi je v oči padel rdeči Iskrin telefon Eta 80, kakršnega smo imeli doma in po katerem sem se ure in ure pogovarjal s prijatelji, potem ko sem si ga zvlekel v sobo in priprl vrata, da nisem preščipnil kabla. Toda po kakšni uri je v sobo prišel oče in me opomnil, naj vendar prekinem pogovor, saj bo račun za telefon spet astronomski. Ali pa je prišla mama in me opozorila, da je prišel pozvonit »dvojček«, to je oseba v bloku, ki je bila povezana z isto telefonsko linijo. No, ta dvojček ni mogel uporabljati telefona, medtem ko je bil zaseden pri nas.
- Tudi sami ste bili lastnik in voznik avtomobila yugo. Kakšna je vaša izkušnja s tem avtomobilom?
Takoj ko sem pri osemnajstih letih opravil vozniški izpit, sem si kupil belega yuga, ki pa ni bil čisto navaden. Bil je namreč »sfriziran«. Za 4500 nemških mark sem ga kupil od znanca, ki je bil bistveno bolj kot jaz vešč elektrotehnike in strojništva, iz tistega yuga pa je napravil pravo pošast. Avto je imel namreč znižane amortizerje, da je imel bolj športen videz, debelejše pnevmatike znamke Michelin na litih platiščih, zatemnjena stekla, strešno okno in anteno na zadnjem delu vozila. In to še ni vse! Odklenil sem ga z daljinskim upravljalnikom, kar je bilo tedaj pravo čudo, na voznikovi strani pa je imel celo pomično steklo, ki se je odprlo s pritiskom na gumb, ne pa z vrtenjem ročice. Volan in prestavno ročico je imel preoblečen v sivo usnje. Ni imel navadne hupe, temveč kompresorsko, da sem lahko, ko sem se pripeljal domov v Celje, pod blokom potrobil kot s tovornjakom. Avto pa je bil glasen tudi zaradi predvajalnika CD-jev, ki je bil povezan z ojačevalnikom, glasba pa je donela iz zvočnikov znamke Jamo. Danes me je sram priznati, s kakšnim nafrfuljenim avtomobilom sem se kot študent pripeljal v Ljubljano, takrat pa se mi je vse to zdelo neznansko pomembno; verjetno tudi zato, ker je bil avto sredi devetdesetih let še pomemben statusni simbol. No, zdaj svojega avta sploh nimam več, prevažam se z izposojenimi električnimi.
- Ali obstaja nevarnost, da bi nostalgični projekti, kot je JUS projekt, pripomogli k idealizaciji preteklosti, zaradi česar bi bile težave tistega časa lahko spregledane?
Dokler ima nostalgija pridih humorja, je koristna, saj nas povezuje ob izkušnjah in predmetih iz preteklosti, ki se jih z veseljem spominjamo. Problem pa se pojavi, če jo začnemo jemati preveč resno in idealizirati »dobre stare čase«. Kot rečeno, so bili ti pogosto boljši predvsem zato, ker smo bili sami mlajši. In ko si mlajši, je svet navidezno lepši.
- Kako razumete polpreteklo zgodovino? Menite, da se dovolj ukvarjamo z lastno dediščino iz obdobja Jugoslavije?
Veliko se ukvarjamo s polpreteklo zgodovino, a žal pogosto na tak način, da nas skupna preteklost v državi, ki je ni več, razdružuje, namesto da bi nas povezovala in nam služila kot nauk za složnejše sobivanje v prihodnosti. Pri tem spet opozarjam, kako lahko dediščino izrabi politika. Pri nas na primer en politični pol demonizira vse, kar se je dogajalo v kontekstu socialistične Jugoslavije, drugi pol pa to preteklost pogosto poveličuje. Če bi bolje poznali ta del naše zgodovine in ga ne bi niti idealizirali niti demonizirali, bi morda znali preseči tudi navidezne razlike med »našimi« in »vašimi« ter morda zmogli sobivati brez nesmiselnih prepirov.
- Kako najti ravnovesje med spoštovanjem dediščine in kritičnim razmislekom o preteklih obdobjih? Ali menite, da bi bilo z JUS projektom mogoče ponovno proučiti in razumeti pristop, ki smo ga gojili v socialistični Jugoslaviji, in iz njega izvleči (le) najboljše?
Zame je bil precej terapevtski obisk Muzeja Jugoslavije v Beogradu, med drugim znamenite Hiše cvetja, kjer je pokopan Josip Broz Tito. Najprej sem si z nostalgijo ogledoval predmete iz preteklosti, ki so tam razstavljeni, potem pa sem si v majhni kinodvorani ogledal film o Titu, ki so ga pripravili kmalu po njegovi smrti. Takrat sem se spomnil, kakšna farsa je bila Jugoslavija, ko se je njena zgodba že skoraj izpela. Spomnil sem se štafete mladosti, množičnih nastopov na stadionih ter mahanja z zastavicami, ko se je v črni limuzini mimo nas pripeljal tovariš Tito. Ja, tega prizora se dejansko spominjam iz Celja, ko sem z zastavico mahal tudi sam! No, in takrat sem se v muzeju zavedel, da se je preteklosti v nekdanji SFRJ lepo spominjati, da pa si nikakor ne želim nazaj v tiste čase. No, morda kvečjemu raziskovalno, da bi lahko izboljšal, kar nas čaka v bodočnosti. Podobno torej kot v filmu Nazaj v prihodnost.
- Ali s tem, ko posegamo po izdelkih JUS, iščemo del svoje izgubljene identitete?
Malce gotovo. Hkrati pa se spomnimo, kako izvrsten je bil industrijski dizajn v kontekstu države, ki je nenadoma izpuhtela. Iskrini telefoni in televizorji, Elanove jadrnice, znameniti kiosk K67, avtomobila yugo in fičo … Ko vse to gledaš, se zamisliš nad sedanjostjo in prihodnostjo Slovenije. Kaj pa izdelujemo danes? Kje so stvari, ki bodo ostale za nami? Kakšne grafike o tem, kaj je nastalo v Sloveniji, bomo obesili na steno leta 2055? Skrbi me, da bo na njej visel zgolj prazen okvir, saj je nastalo razmeroma malo novega, kar zaznamuje sedanji čas.
- Kako si lahko razložimo pojav, da je JUS projekt zanimiv tudi za generacije, ki so rojene po letu 2000?
Zanimivo vprašanje! Očitno nostalgija celo preskakuje generacije. Še ena razlaga pa je, da mlajše generacije vse bolj cenijo materialno, fizično, stvarno. Očitno smo po dolgi fazi digitalne preobrazbe prišli do točke, ko se uveljavlja tudi analogna preobrazba. Tudi zato se vračajo vinilne plošče, klasična fotografija, tiskane knjige … Atomi pa postajajo celo privlačnejši od bitov.
- V trgovinah smo lahko zasledili mleko Ljubljanskih mlekarn v stari embalaži iz 70. let. Če se malo bolj pozorno ozremo, lahko hitro ugotovimo, da nas današnje blagovne znamke prek televizijskih oglasov, družbenih omrežij, prireditev in podobnega spretno opominjajo na pretekli (pogojno boljši) čas. Lahko bi rekli, da blagovne znamke spretno izkoriščajo dober jugoslovanski dizajn, kupci pa radi posegamo po njem. Je nostalgija postala marketinško orodje?
Nostalgija je marketinško orodje že od začetkov samostojne Slovenije in nepozabne oglaševalske kampanje Slovenija – moja dežela. Morda oglaševalci še premalo uporabljajo nostalgijo, torej spomine na preteklost, in prepogosto poskušajo pripraviti vsem všečne, a hkrati vsebinsko prazne oglase. Po tistih najboljših oglasih iz časov Jugoslavije, na primer za Frutek, Radensko in Vegeto, bi se lahko zgledovali še danes. Ljudem so očitno ostali globoko v spominu.
- Med drugim poučujete teorijo aplikativne antropologije. Bi lahko rekli, da je njen primer tudi projekt JUS?
Bistvo pristopa, ki ga zagovarjam, je razvoj po meri ljudi. Problem prevladujočega razvoja izdelkov in storitev je, da pogosto temelji na ekspertnem razvoju. To pomeni, da strokovnjaki – pa naj bodo inženirji, arhitekti, oblikovalci ali kdorkoli že – sami zasnujejo izdelke, podjetja pa jih potem dajo v roke uporabnikom, kupcem, strankam … Že ti izrazi so z antropološkega vidika problematični in bi se jih počasi lahko znebili. Se kdo od nas res počuti kot uporabnik? Se kdo zjutraj pogleda v ogledalo in si reče: »Danes bom pa boljši kupec!« Ali mislite, da si želim imeti na nagrobniku vklesano: »Bil je odlična stranka, slava mu!« Verjetno ne. In s pristopom po meri ljudi spet pogledamo človeka, gremo k njemu na obisk, skušamo razumeti njegov način življenja in ga vključimo v vse štiri faze takšnega razvoja, ki so: identifikacija, analiza, interpretacija in testiranje. Da, prav v vseh teh fazah naj sodelujejo ljudje, ki bodo nastajajoče stvari uporabljali. Projekt JUS je gotovo povezan s tem postopkom, saj opozarja na kakovostne izdelke, ki so jih ljudje sprejeli za svoje. Zdaj pa se moramo seveda vprašati, zakaj se je to zgodilo in kako bi lahko nastalo še kaj novega, lepega in uporabnega za ljudi in predvsem z ljudmi.
- In za konec, kako kot antropolog gledate na hiter razvoj umetne inteligence? Ali lahko z akumuliranimi informacijami in znanjem, ki ga ima na voljo, razvije tudi svojo duhovno plat? Je lahko duhovita? Ali je umetna inteligenca lahko enkratna in neponovljiva, kot je človek?
Pred dvema letoma me je ChatGPT še fasciniral s pesmicami, ki jih je pisal po mojih napotkih, in to kot po tekočem traku. Zdaj pa me ta pripomoček že malce dolgočasi, in to predvsem zato, ker ima res slab smisel za humor. Če mi ne verjamete, mu naročite, naj vam pove kak vic. Vse šale, ki priletijo iz njegovih »ust«, so banalne, plehke, površinske in predvsem dolgočasne. Za inovativne in zabavne rešitve, ki presegajo meje navadnega in normalnega, bomo očitno še vedno potrebovali človeka. Za dobre vice pa tudi! In seveda za druženje. Preživeti celo popoldne v družbi umetne inteligence je neznansko dolgočasno.