Prav žalostno je bilo pred leti gledati razpadajoče slovite Imgradove trafike, kako so se zaraščale v mah in grmovje ter se tako počasi zlivale z naravo po zapuščenih parkiriščih in mestnih obronkih. Kot mnogi drugi oblikovalski presežki socialistične moderne je tudi ta, nekoč naša reprezentativna trafika, dobila etiketo nečesa pretečenega, zaostalega in zgrešenega. Tako razpadle, zapuščene in razmetane po krajini so delovale kot nekakšen dokaz in opomnik, da smo se v obdobju socializma znašli na napačni strani zgodovine. Da smo zgrešili vlak napredka in smer, ki nam jo je kazala razvpita, zabavna in brez dvoma zanimiva zahodna kultura.

Zapuščen primerk K67 v bližini Poreča.

Ampak stvari se spreminjajo. Danes je vedno težje opaziti zbledele Mächtigove kioske v naravi, ki pozabljeni od vseh čakajo na boljše čase. Izginjajo. Pravzaprav jih je te dni že skoraj nemogoče najti. Kaj se je zgodilo?

Na Balkanu smo pregovorno mojstri v tem, da zanemarjamo svojo identiteto in izročilo – še posebej, če to prihaja iz obdobja socialistične Jugoslavije. Kot da bi nas nekdo nalašč zapeljal in nam zlonamerno prišepnil: „Hej, pssst … vse to, kar ste ustvarili v tem času, je brez veze in grdo. Vse zavrzite v školjko in dvakrat potegnite vodo. Zadnji naj ugasne luč.“

Na naše oblikovalske presežke nas je kot po navadi moral opozoriti nekdo od zunaj – lahko rečemo kar ‘zahod’ – ki je ves svoj razvoj, kulturo in identiteto gradil ravno na spoštovanju svojih korenin.

Kiosk K67, delo slovitega arhitekta in oblikovalca Saše Mächtiga, je danes že leta del stalne razstave v enem najbolj znanih muzejev na svetu – MoMA v New Yorku. Njegovo unikatnost in izvirnost so prepoznali kustosi, ki očitno niso razmišljali o tem, v katerem političnem sistemu je bil izdelek ustvarjen. Ali pa so – pa jim je bilo to še bolj zanimivo. Zanimal jih je rezultat, ideja in oblika, ki je bila brez dvoma sodobna in zasnovana po meri takratnega človeka.

Modularni sistem Kiosk K67

Ta brezčasna stvaritev je v odraščanju generacije v 80-ih predstavljala stično in socialno točko, kjer smo kupovali tiskovine, kot so časopisi, revije, stripe, albume in frnikule, pa cigarete, žvečilne gumije in drugo. Prav tako smo v njih lahko kupovali sadje in zelenjavo, sladoled, burek ali hot dog.

Genijalni Mächtig je leta 1966 razvil paviljon zapobljenih oblik v modularni sistem iz ojačane plastike (polifibra), ki se je lahko uporabljal kot samostojna enota ali kombiniran v večjih aglomeracijah. Patentiran leta 1967, je bil K67 pripravljen za serijsko proizvodnjo leta 1968 s prvo razstavo prototipov v Ljutomeru v Sloveniji. Izdelala ga je tovarna Imgrad iz Ljutomera.

Danes se obnovljeni kioski K67 pojavljajo po celem svetu. V novi preobleki, še lepši kot prej. V skladu z novimi standardi so sedaj opremljeni s klimatskimi napravami, priključki za internet in ostalo brezstično tehnologijo.

K67, paviljon, ki sredi Berlina ponuja finske specialitete.

K67 smo opazili v Berlinu kot popularno točko s hitro prehrano, na letališču v Hong Kongu kot coffee shop in tudi kot „portable“ znano radijsko postajo, ki je sredi Times Square oddajala program v živo pred navdušeno množico turistov z vsega sveta.

Slika zgoraj: The Blue Bottle Coffee Kiosk Popup / Letališče Hong Kong. Slika spodaj levo: The Lot Radio oddaja iz legendarnega kioska K67 na newyorškem Times Squaru od 1. do 31. maja 2021. Slika spodaj desno: Saša Mächtig pred 'svojim' kioskom v umetniški četrti v Berlinu.

In ker je zgodba dobra, so postali kioski vroča roba. Lovci na zapuščene primerke jih iščejo po celem Balkanu, jih restavrirajo in prodajajo – največ v ZDA. Čakalne dobe za prenovo so tudi do enega leta in več. Rojevajo se ličarske delavnice, specializirane samo za obnove in izdelavo K67.

Kot rečeno – danes se Mächtigov kiosk zopet največkrat uporablja za komercialne namene, a vendar ga je ponekod opaziti tudi kot postavljen artefakt. Kot relikvijo nekega časa. Časa domačega znanja in oblikovalskih presežkov.

Saša Mächtig je eden izmed velikih zlate dobe jugoslovanskega oblikovanja. Med 50. in 80. leti prejšnjega stoletja, so poleg njega delovali tudi Niko Kralj, Marko Turk, Davorin Savnik, Edvard Ravnikar, Marjan Gnamuš, Oton Jugovec ter mnogi drugi.

Kiosk K67 danes ni zgolj kiosk iz časa Juge. Je pokončen in stoječ dokaz, da smo včasih znali in dobro vedeli, kaj počnemo.